Res je, da vse, kar je presežek, ni dobro, tudi če razmišljamo o drugih ljudeh. Altruizem je lastnost obzirnosti do drugih, včasih pa zanemarjanja lastnega zdravja in potreb. Očitno ljudje, ki so altruistični, delajo vse vrste dobrega, ne da bi pričakovali ničesar v zameno. Ko altruistični ljudje pomagajo drugim, so vsi resnično ganjeni iz srca. Torej ni nobene prisile, zvestobe ali vabljive nagrade, ki bi zasenčila njegovo vedenje. Po drugi strani pa lahko ljudje z altruizmom sprejemajo tvegane odločitve, ne da bi jih skrbno premislili. Celo do te mere, da ogroža lastno varnost. [[Povezan članek]]
Zakaj je nastal altruizem?
Obstaja razlog, zakaj ima oseba altruistično naravo. Nekatere stvari, ki so lahko osnova altruizma, so:
1. Biološki dejavniki
Obstaja evolucijska teorija, da ima oseba nagnjenost k pomoči lastnemu bratu in sestri zaradi genetske podlage. Po tej teoriji se altruizem do bližnjih sorodnikov pojavi, da se zagotovi kontinuiteta genetskih dejavnikov.
2. Odziv možganov
Enako kot
pomagati drugim osrečite se, altruizem je aktivirajoče vedenje
nagradni center v možganih. Glede na raziskave, del možganov, ki ustvarja občutek sreče, postane aktiven, ko počne nekaj, kar je altruistično. V študiji iz leta 2014 je sodelovanje v dejanjih altruizma ustvarilo področja
ventralni tegmentalni dopaminergični in
ventralni striatum biti aktiven. Ti pozitivni in prijetni občutki prihajajo iz tega dela možganov.
3. Okoljski dejavniki
Velik vpliv nekoga, ki dela altruizem, je interakcija in odnosi z drugimi ljudmi. Glede na raziskave socializacija tudi med dvema otrokoma, starima 1-2 leti, celo izzove nastanek dejanj altruizma, ker med njima obstaja vzajemni odnos.
4. Družbene norme
Družbene norme, kot je "mora" poplačati prijaznost drugih na enak način, očitno lahko sprožijo tudi dejanja altruizma. Na to ne vplivajo le družbene norme, tudi pričakovanja družbe.
5. Kognitivni dejavniki
Čeprav ljudje z altruizmom ne pričakujejo nagrad ali nagrad, so kognitivno vključena pričakovanja. Na primer, ko se nekdo loti altruizma, da bi izgnal negativna čustva ali čutil empatijo do določene osebe. Filozofi in psihologi že dolgo razpravljajo o tem, ali obstaja resnična narava altruizma. Izkazalo se je, da se za altruizmom še vedno skriva »interes«, ki nekoga spodbuja, da dela dobro za druge. Na primer, ko se nekdo počuti slabo, bo pogledal ven in pomagal drugim. Z osredotočanjem na potrebe drugih občutki tesnobe ali nelagodja ne morejo počasi izginiti. Poleg tega se včasih izvajajo dejanja altruizma, da ustvarijo občutek ponosa, zadovoljstva ali vrednosti. To pomeni, da še vedno obstaja temeljni interes, zakaj nekdo zagreši dejanje altruizma. Ravno nasprotno je s sebično naravo. [[Povezan članek]]
Altruizem je dobra ali slaba stvar?
Poleg razprave o pristnem ali interesnem altruizmu je naslednje vprašanje, ali je altruizem dobra ali slaba stvar? Če je altruizem pravilno izveden, je to dobra stvar. Nič ni narobe, če se po dejanju altruizma počutiš srečno. Nič ni narobe, če se počutite ponosni nase, ko pomagate drugim. Ko pa altruizem postane pretiran, lahko postane
patološki altruizem. To se zgodi, ko oseba altruistično dejanje doseže tako skrajnost, da je to, kar počne, tvegano in ne dobro. Ko torej kličete k altruizmu, prisluhnite sebi: ali je to storjeno v lastno korist, kolektivno korist ali iz empatije? Samo vi poznate odgovor. Eno je gotovo, pretiran altruizem do te mere, da ogrožaš samega sebe, ni dobra stvar.
